Brez socialnega dogovora ne bo zelenega dogovora.

Pripravila skupina delojemalcev v EESO

Kmetje so 26. februarja s svojimi traktorji blokirali ulice v Bruslju in tako že drugič v nekaj tednih protestirali. Namesto običajnih suknjičev in lepo urejenih pričesk je bilo v evropski četrti videti tovornjake, traktorje, kupe sena in gorečih gum. Razlogi za proteste kmetov so različni, od SKP in okoljskih politik pa do popolnoma drugih vprašanj.

Res je, da je evropsko podeželje v težki situaciji, in tako je že dolgo. Skupina delojemalcev in EESO kot institucija vedno znova opozarjata, da brez socialnega dogovora ne bo zelenega dogovora. Čeprav bi lahko to trditev odpravili kot zgolj še eno frazo bruseljskega žargona, pa bi bila to usodna napaka. Podeželje se sooča z resničnimi težavami. Mednje sodijo posredniki, ki proizvajalcem plačujejo miloščino, a potrošnikom zaračunavajo nesramno visoke cene, nezadostna pomoč za izvajanje okoljskih reform, (nepravična) prosta trgovina, težki delovni pogoji in podnebne spremembe.

Odziv Evropske komisije, ki je naglo opustila zahteve glede pesticidov, je še bolj zaskrbljujoč kot premalo resničnih posvetovanj in sodelovanja s socialnimi partnerji ter neukrepanje na socialnopolitični ravni. Podobno kot pri okoljskih ukrepih lahko odstop od teh zahtev našim politikom zagotovi nekaj časa, toda hkrati nas lahko v zvezi z okoljem potisne na točko, od koder ne bo več vrnitve.

Poleg vsega skrajna desnica pred volitvami poskuša izkoristiti nezadovoljstvo kmetov, in deloma ji celo uspeva, da proteste preusmerja zoper cilje trajnostnega razvoja, zeleni dogovor in Agendo 2030.