Sprejetje novega pakta EU o migracijah in azilu maja 2024 so spremljale pohvale, da gre za zgodovinski mejnik, vendar še ni dokazal svoje vrednosti. Izzivi, ki jih prinaša leto 2025, pa ne bodo lahki: v izjemno negotovih geopolitičnih razmerah bosta zaradi zapletenosti samega pakta in kratkih rokov za njegovo izvajanje potrebna previdnost in veliko iskanja pravega ravnovesja. Analizo je pripravila Camille Le Coz z Inštituta za migracijsko politiko – Evropa (MPI Europe).

Leto 2025 se začenja s perečimi vprašanji o prihodnosti migracijske politike v Evropski uniji (EU). Nova Evropska komisija je z izvedbenim načrtom za novi pakt o migracijah in azilu določila jasno usmeritev, vendar bi se lahko zaradi spreminjajočih se okoliščin politična pozornost in viri preusmerili drugam. Negotovost zaradi posledic zloma Asadovega režima in nepredvidljivega poteka vojne v Ukrajini se je še povečala zaradi bližnjih volitev v Nemčiji. Razprave o modelih eksternalizacije se nadaljujejo, vendar so ta prizadevanja pogosto bolj posamezni politični manevri kot del povezane evropske strategije. Na poljski meji z Belorusijo se migracije medtem še vedno uporabljajo kot orožje, pri čemer ta instrumentalizacija vse bolj vodi v odstopanje od pravil EU. Leto 2025 bo ključno za ugotavljanje, ali Evropska unija zmore uporabiti pristop, ki bo spodbudil zaupanje in prinesel prepotrebne kolektivne ukrepe, ali pa se bo razdrobljenost še povečala.

Maja 2024 so številni evropski oblikovalci politik sprejetje pakta pozdravili kot zgodovinski mejnik po več letih napornih pogajanj. Sporazum je tik pred evropskimi volitvami pokazal, da se je blok sposoben povezati in rešiti nekatera najzahtevnejša vprašanja. Glavni cilji pakta so bili odprava napetosti glede odgovornosti in solidarnosti, spreminjanje dojemanja migracijske krize kot stalne in uskladitev razlik med državami članicami glede azilnih postopkov. Čeprav novi okvir v veliki meri temelji na obstoječem sistemu, uvaja strožje ukrepe, kot so sistematično preverjanje, okrepljeni azilni postopki in postopki vračanja na mejah ter izjeme od skupnih pravil med krizo. Pakt podpira tudi večjo evropeizacijo z obvezno solidarnostjo, okrepljeno vlogo institucij in agencij EU ter večjim evropskim financiranjem in nadzorom.

To povečanje verodostojnosti EU, da lahko migracije upravlja kot celota, pa utegne biti kratkotrajno, če Evropejci novih pravil ne bodo začeli izvajati do maja 2026. Ta kratek rok je zelo zahteven, saj pakt narekuje vzpostavitev zapletenega sistema, mobilizacijo virov ter zaposlovanje in usposabljanje osebja, zlasti v državah članicah, ki so najbolj izpostavljene. Države članice so sicer pripravile nacionalne akcijske načrte, vendar pa je bil velik del tega dela opravljen za zaprtimi vrati brez posredovanja političnih sporočil. Ta vrzel pomeni večje tveganje, saj je politično usmerjanje ključnega pomena za ohranjanje krhkega ravnovesja na ravni EU.

Poleg tega je za izvajanje novega sistema treba oblikovati koalicije deležnikov. Za prenos zapletenih zakonodajnih besedil v praktične okvire so bistvene nacionalne agencije za azil; v tem procesu imajo že zdaj osrednjo vlogo agencije EU, zlasti Agencija EU za azil. Enako pomembno je sodelovanje nevladnih organizacij, da se med drugim izkoristi njihovo strokovno znanje ter zagotovi dostop do pravnega svetovanja in nadzora nad novimi postopki. V podporo tem prizadevanjem so potrebni bolj sodelovalni pristopi, vključno z rednimi posvetovanji, zanesljivimi mehanizmi za izmenjavo informacij in operativnimi projektnimi skupinami, ki se redno sestajajo.

Precej pozornosti pa se posveča tudi strategijam eksternalizacije, ki jih v vse več evropskih prestolnicah dojemajo kot rešitev za izzive EU na področju migracij. Sporazum med Italijo in Albanijo je sprožil številne razprave o njegovem potencialu za boljše upravljanje mešane migracije in Giorgia Meloni je prevzela vodilno vlogo na tem področju v Evropi. Vendar še ni prinesel nobenih rezultatov in ostaja dvostranski sporazum, ki izključuje prispevke drugih evropskih partnerjev. Medtem druge vlade pripravljajo alternativne modele, kot so vozlišča za vračanje, in načine za njihovo vključitev v vseevropski pristop.

Ravno vračanje bo najbrž v središču politične razprave v prihodnjih mesecih. Del pakta je namreč odvisen od hitrejšega vračanja, zlasti v zvezi s posamezniki, ki so v postopkih na meji v najbolj obremenjenih državah. Komisija in države članice si prizadevajo to nujno vprašanje obravnavati, hkrati pa pustiti prostor za preizkušanje vozlišč za vračanje; predlogi za pregled direktive o vračanju se pričakujejo marca. Glede na kratek rok obstaja tveganje, da Evropejci ne bodo v celoti upoštevali izkušenj, pridobljenih na terenu, in to kljub napredku, ki je bil dosežen v zadnjem desetletju na področjih, kot so ozaveščanje, svetovanje, podpora pri ponovnem vključevanju in vzajemno učenje na ravni EU. Poleg tega mora biti Evropa previdna, da eksperimentiranje z modeli eksternalizacije ne bi škodilo njenim odnosom z državami izvora in oslabilo njenega širšega položaja.

To občutljivo iskanje ravnovesje poteka v izjemno negotovem okolju, pri čemer izvajanje pakta ni le preizkus za upravljanje migracij, temveč tudi za širši projekt EU. Zlasti razmere na poljski meji izpostavljajo posebne izzive glede spoštovanja zavezujočih pravil pod pritiskom sovražne sosede. Kar zadeva Sirijo in Ukrajino, se morajo evropske prestolnice pripraviti na nepredvidene dogodke. V novem letu bo ključno spodbujati močno vodstvo na ravni EU za izvajanje novih pravil in nadaljnje preučevanje inovacij, ki so usklajene s skupnim pristopom in ga krepijo. To vključuje osredotočanje prizadevanj na oblikovanje odpornih partnerstev s prednostnimi državami in preprečevanje preusmerjanja virov v politične trike.

Camille Le Coz je pomočnica direktorja na Inštitutu za migracijsko politiko – Evropa (MPI Europe), raziskovalnem inštitutu s sedežem v Bruslju, ki si prizadeva za učinkovitejše upravljanje priseljevanja, vključevanja priseljencev in azilnih sistemov ter pozitivne rezultate za nove priseljence, družine priseljenskega porekla in skupnosti, ki jih sprejemajo.