EESO info

Od začetka vojne spremljamo izreden izraz človeške velikodušnosti do ukrajinskih beguncev, ki je edinstven primer solidarnosti, enotnosti in nesebičnosti. Naši člani in njihove organizacije so se izjemno angažirali in so trdno zavezani pomoči ukrajinskim beguncem.

Prisluhnite podpredsedniku EESO Cillianu Lohanu, ki opisuje stalna prizadevanja civilne družbe za podporo Ukrajini v vojni.

Tomasz Wróblewski, član EESO, Poljska

Ko se bo sedanja vojna končala, Evropo ne bodo več opredeljevale izkušnje iz tretje svetovne ali hladne vojne, temveč vse tisto, kar se danes dogaja v Ukrajini, in posledice, ki jih še ni mogoče predvideti. Izkušnje, ki jih bomo pridobili, in to, kar se bomo naučili, bodo spremenili večino naših predstav o svetu.  

Za Poljsko bo to za vedno trenutek, ki je bil odločilen za dojemanje lastne države. Ob pogledu na milijone ljudi na begu pred grozotami vojne smo se zavedli, kako minljiv je naš svet, in kar smo se s sprejemom sto tisočih tujih ljudi v svoje domove naučili o sebi, nas bo zaznamovalo za mnoga leta.

Včasih govorimo o „ukrajinizaciji“ Poljske, o duhovni preobrazbi dveh narodov.
 V našo državo je pribežalo 2,7 milijona ljudi, ki so tukaj našli stanovanje, pomoč in prostor v šolah in vrtcih za svoje otroke.

Vsi, ki jih poznam, in vsi tisti, ki jih po naključju srečam na ulici ali v trgovini, pomagajo – vsak na svoj način. Najpogumnejši prevažajo zdravila in zaščitne jopiče v Ukrajino. Drugi ves svoj prosti čas preživijo tako, da migrantom pomagajo izpolniti dokumente, odpreti bančni račun in poiskati delo. Tisti, ki živijo ob meji, cel dan sprejemajo begunce, ki v vse večjem številu prehajajo našo mejo.

Kuhajo zanje, organizirajo prevoz v druga mesta in države, razdeljujejo na sto tisoče donacij – odej, nahrbtnikov, plišastih igrač za otroke – , ki iz vsega sveta prihajajo na poljsko-ukrajinsko mejo.

Kot člani združenja podjetij smo lahko aktivni tam, kjer smo najbolj koristni. Ukrajinskim podjetnikom pomagamo, da na Poljskem odprejo svojo dejavnost. Preseljujemo jih iz uničenih obratov, trgovin, ambulant in lepotnih salonov ter ljudem, ki so pogosto ostali brez doma, sredstev za življenje in družine, dajemo delo na Poljskem.

 V mestnem jedru Varšave posluje urad ukrajinskih združenj podjetnikov. Poleg pisarniških prostorov in upravne pomoči podjetnikom, ki so se odločili odpreti svojo dejavnost na Poljskem, pomagamo pri iskanju primerne lokacije. Za začetek smo zagotovili več deset tisoč kvadratnih metrov površin za proizvodnjo. Zahvaljujoč velikodušnosti poljskih podjetij na industrijskih območjih Varšave lahko ukrajinski podjetniki te površine dobijo brezplačno. Pokriti morajo zgolj stroške za vodo in odvoz smeti.

Po skoraj dveh mesecih begunske krize na Poljskem ni niti enega begunskega taborišča in niti enega kraja, v katerem bi bila ogrožena dostojanstvo in varnost ljudi.

Zdaj sta tako Ukrajina kot Poljska pred novo fazo vojne. Ljudem, ki so pri nas našli varno zatočišče, želimo omogočiti, da začnejo novo življenje. Ne moremo jim vrniti domovine, lahko pa jim vsaj damo delo in jim tako pomagajo, da znova na nek način normalno zaživijo.

Pripravil Marcin Nowacki, član EESO, Poljska

Poljska organizacija ZPP, v kateri delujem, in Fundacija Kulski (s katero je povezana članica EESO Małgorzata Bogusz) sta 8. marca 2022 organizirali majhen, a hiter humanitarni konvoj.

To je bilo drugo potovanje v tistem tednu. Skupaj z Małgorzato Bogusz in Tomom Palmerjem, podpredsednikom organizacije Atlas Network iz ZDA, sem odšel v Lvov v Ukrajini. Namen potovanja je bil Ukrajini zagotoviti zdravila, medicinski material in higienske proizvode. Z dvema polnima avtobusoma smo prispeli na kraj srečanja, ki so ga določili naši ukrajinski partnerji, ki proizvode pakirajo in razdeljujejo na mesta, kjer so najbolj potrebni.

Na poljsko-ukrajinski meji je bila dolga neprekinjena vrsta potniških avtomobilov in avtobusov v smeri proti Poljski. Žal se potreba po evakuaciji civilistov ne zmanjšuje, temveč sistematično povečuje. Poljska je do 10. marca 2022 sprejela že več kot 1,5 milijona Ukrajincev.

Na poti do Lvova smo peljali skozi več kontrolnih točk, največjo pri vstopu v mesto pa je varovala vojska. V mestu je bil živahen vrvež, saj je bilo v njem več sto tisoč ljudi več kot običajno. Lvov je sedaj transferno in logistično središče za podporo srednje in vzhodne Ukrajine. Na obrobju mesta smo se srečali z našim vodičem, ki nas je odpeljal do logističnega središča. Tam je čakala ekipa, ki je takoj začela raztovarjati vozila. Vse proizvode so razvrstili in ustrezno popisali. Vodenje postopka je bilo na najvišji ravni in po končanem delu smo si vzeli čas za izmenjavo zamisli o sedanjem stanju ter največjih potrebah Ukrajine. Prebivalci Lvova so odprli svoje domove beguncem z območij, ki jih je napadla Rusija, ter jim ponudili nastanitev, hrano in prevoz.

Med obiskom so nam ukrajinski partnerji sporočili svoja ključna priporočila in potrebe. Skupaj smo delali vsak dan in v čast mi je prenesti njihovo sporočilo. Njihova priporočila in potrebe je mogoče razdeliti v tri temeljne skupine: politične, vojaške in civilne, najnujnejše pa je naslednje:

• Zagotovitev finančne pomoči in vojaške opreme, kar je naloga za vlade in velika podjetja.
• Pritisk ter hude in obsežne sankcije, naložene Rusiji in Belorusiji, ki se jim ne bo mogoče izogniti. Te bodo vključevale tudi stroške za nas, ki pa jih moramo sprejeti. Skrajni čas je, da na novo opredelimo našo energetsko politiko.

Ti potrebni konkretni ukrepi vključujejo vlade, organizacije delodajalcev in delavcev ter civilno družbo kot celoto:

• Podpora z dobavo medicinskih izdelkov.
• Zagotavljanje drugega potrebnega blaga, ki ga navedejo naši partnerji.
• Podpora za družine, ki zapuščajo območje. V čast nam je bilo, da smo lahko na poti nazaj s seboj peljali nekaj oseb, ki so zapuščale Ukrajino. Pomagati je mogoče tudi na meji, kjer je treba zagotoviti prevoz.
• Sprejem in nastanitev družin, ki pridejo v države EU. Države v regiji potrebujejo podporo v obliki prostorov za nastanitev beguncev, kot so proste sobe v domovih prebivalcev in prazna stanovanja. Na Poljskem imamo že več kot 2,8 milijona vojnih beguncev.
• Racionalizacija postopkov iskanja zaposlitve za tiste, ki lahko delajo in želijo delati.

Poudariti želim, da sedanja begunska kriza nima primere v sodobni zgodovini Evrope, zato moramo v njeno obvladovanje vključiti civilno družbo vseh držav članic.

Pripravil Ionuţ Sibian, član EESO, Romunija

Več organizacij civilne družbe v Romuniji, kot so FONSS ter društva Afterhills, Parentis in Our Smile Group, se je povezalo z občino Iasi in skupaj vodijo begunski center za Ukrajince, ki so pobegnili zaradi vojne. Naslednja zgodba, o kateri mi je poročala sodelavka Mihaela Muntean, je le ena od številnih izkušenj, ki smo jim priča.

Prva begunka, ki je prišla v center za humanitarno in socialno pomoč beguncem CTR Nicolina Iasi, je bila dva tedna stara Jovana – drobcena in tiha, v naročju matere, prav tako tihe in blede, saj je hčerko rodila v zaklonišču in nato prestala 21-dnevno potovanje. Spremljali sta ju še oče dojenčice, visokorasli Roman, njegova mati in njegov 86-letni dedek. Iz polnega avta so torej izstopile štiri generacije. Počasi so hodili proti sprejemni točki.

– Od kod prihajate?
– Iz Harkova.
Beseda je zabolela, kot da je bila izrečena obsodba.

Centra uradno še nismo odprli, a poklical me je kolega z mejnega prehoda in vprašal, ali jih lahko sprejmemo. Namestili smo jih v enem od dveh nadstropji za ranljive ljudi.

Deklica se je rodila tri dni zatem, ko so zaradi vojnih razmer zapustili dom. Kako strašno je moralo biti to za mlado mamico. Romanovo srce je bilo verjetno povsem razdvojeno med dolžnostjo, da se poda v boj, in vsemi temi ranljivimi ljudmi, ki jih je moral zaščititi.

Ko so s prtljago stopili iz avta, so rekli, da bi radi le spali. Po prvi noči so mi povedali, da je pri nas zelo tiho. Kljub temu je bila deklica zelo nemirna in slabovidni starec se ni z nikomer pogovarjal. Vojno je doživel že kot najstnik, zdaj pa je star, hodi s palico in ne more pustiti vsega svojega življenja za seboj. Nerodno in molče se je prestavljal s kavča na kavč.

Prvi dan v centru so Jovano skopali, člani ekipe Parentis so jo tudi zmasirali. Pravzaprav smo se vsi vrteli okrog njih. Po prespani noči so bili že bolj spočiti, dojenčica se ni zbudila niti za hranjenje.

Sledilo je nekaj mirnih dni z zgovorno in ljubeznivo babico, obzirno in prijazno mamo ter ljubko novorojenko. Roman je hitro začel pomagati drugim beguncem, kakor je le lahko, gotovo z občutkom, da vrača nekaj, česar je bil tudi sam deležen. Skupaj smo prali in obešali perilo, si pripovedovali zgodbe. Starec si je toliko opomogel, da je odgovarjal na pozdrave in prihajal jesti točno ob uri obrokov.

Po nekaj dneh se je ravnovesje spet porušilo, ko so poskušale Romanova mama, žena in hči odpotovati v Belgijo. Na letališču so izvedele, da lahko potuje samo njegova mati, saj žena ni imela biometričnega potnega lista.

Nočem pomisliti, kako se je počutila ženska, ki je za seboj pustila sina, vnukinjo in očeta. Ko se je Roman vrnil z otrokom v naročju, nam je bilo vsem hudo. Nazadnje so našli način, da sta lahko odpotovali tudi mlada mamica in dojenčica. Ostala sta samo oba moška, molčeča, potrta, vsak s svojimi mislimi in nemočjo. Kmalu sta šla spet na pot. Ostali so spomini na begunca, ki je za kratek čas postal kolega, na veselje, ki smo ga vsi občutili, ko je mati povedala, da se je deklica umirila in spala vso noč, ter Romanovo zahvalno pismo, v katerem je povedal, da je presrečen zaradi malega čudeža, Jovane, ki je prišla na svet v času, ko so drugi umirali.

Pripravil Zsolt Kükedi, član EESO, Madžarska  

Kot član okoljske organizacije se zavedam, da je zdaj, ob tej človeški tragediji, varstvo okolja potisnjeno v ozadje, in da ljudje, ki se neposredno soočajo s tokovi beguncev, cenijo že preprost znak zanimanja in sočutja ter vsakršno ponujeno pomoč.

Zaradi mojega dela na področju regionalnega razvoja poznam veliko županov in vodij okrožij, ki so takoj po začetku vojne nesebično ponudili prostore svojih skupnosti in javne prostore za nastanitev beguncev. Med drugim je naselje s samo 700 prebivalci sprejelo več kot sto Ukrajincev. Tam jim dajejo hrano in streho nad glavo ter skrbijo, da imajo čista oblačila. Ko sem se kmalu po začetku vojne vrnil domov s plenarnega zasedanja EESO, sem pisal 18 članom lokalnih oblasti, županom in vodjam okrožij v vzhodni Madžarski ter jih vprašal, kaj se dogaja pri njih in kako jim lahko pomagamo iz oddaljene Budimpešte. Meje nisem nameraval takoj obiskati osebno, saj so lahko zagreti prostovoljci na začetku bolj v oviro kot v pomoč pri humanitarnem delu.

Devet od 18 oseb, ki sem jim pisal, mi je odgovorilo. Drugi verjetno niso imeli časa brati elektronske pošte ali odgovarjati nanjo, kar je v danih razmerah popolnoma razumljivo. Tisti, ki so odgovorili, pa so napisali, da jih je moj dopis pomiril. Zanje je bila dobra novica že to, da mislimo nanje in da se lahko vedno obrnejo na nas. Nekdo je prosil za denar, ker so potrebovali odeje in detergente; nekdo drug me je usmeril v kraje, kjer so bile potrebne donacije. Na splošno pa so obljubili, da se bodo obrnili na nas, če se bodo sedanje razmere nadaljevale in jih finančno ali osebno ne bodo več zmogli obvladovati.

Pridružili smo se tudi drugi obliki pomoči, in sicer zbiranju medicinskih potrebščin ter njihovemu pošiljanju tistim, ki jih v teh razmerah ne morejo dobiti. Dostavili smo vrečke za stomo, ki smo jih priskrbeli v službi moje žene. Vrečke za stomo so posebne vrečke za ljudi, ki ne morejo naravno opravljati svojih telesnih potreb zaradi okvare ali bolezni, ki je prizadela dele njihovega prebavnega ali urinarnega trakta. Telesni izločki se odvajajo prek odprtine ali stome, ki je nameščena na posebno mesto na trebušni steni. Bolniki potrebujejo eno vrečko na dan. Nismo pričakovali, da bomo prevažali te življenjsko pomembne vrečke, vendar so naša življenja dovolj zapletena, da lahko razumemo, da so v takšnih razmerah potrebne tudi nenavadne donacije.

Na sejah naše strokovne skupine v EESO smo razpravljali o ukrajinsko-ruski vojni in njenih posledicah. Zaprošen sem bil, naj pokličem govorca z bojišča in strokovnjaka s področja jedrske varnosti, da bi lahko razumeli nevarnosti, povezane z ukrajinskimi jedrskimi elektrarnami. Ker imam zaradi svojega dela na področju razvoja v Ukrajini veliko osebnih poznanstev, sem uspel stopiti v stik s Sergijem Prokopenkom, mladeničem iz Harkova, ki je strokovnjak za inovacije in podjetništvo, svetovalec in raziskovalec na področju ekonomije. Poročal je neposredno z bojišča iz bunkerja v Harkovu, kamor se je umaknil zaradi bombardiranja tega območja tik pred našo sejo. Zaradi prekinitev internetne povezave sta se izmenjevala z madžarskim strokovnjakom na področju jedrske varnosti, ki je bil na vrsti za njim. Dr. Zsolt Hetesi, višji raziskovalec na Narodni univerzi za javno upravo, od leta 2005 sodeluje pri raziskavah na področju okolja, energije in trajnostnosti. Pred tem je kot eden od vodij raziskovalne skupine na področju trajnostnega razvoja in virov pogosto obravnaval krizo, ki bo nastala zaradi prenaseljenosti in prekomerne porabe virov. Kot strokovnjak za izčrpavanje virov je spregovoril o razmerah, ranljivosti in možnostih jedrske katastrofe v kateri koli izmed štirih jedrskih elektrarn v Ukrajini. Poslušalce je skušal pomiriti, saj za zdaj ni videti, da bi svetu grozila neposredna nevarnost zaradi teh jedrskih elektrarn. Po tej predstavitvi je znova spregovoril Sergij in ob njegovem pripovedovanju smo lahko začutili resničnost vojne. Požel je bučen aplavz. V strokovni skupini smo iskreno sočustvovali z njegovim pripovedovanjem in se nismo mogli osredotočiti na običajno delo.

Toda tudi to je po moje humanitarna naloga: povezati se z ljudmi, ki so zaradi vojne izolirani, in odvreči navidezni občutek varnosti, da lahko začutimo resničnost in se zavemo, da lahko tudi iz daljave nekaj storimo.

Pripravila Tatjana Babrauskienė, članica EESO, Litva

Litovska izobraževalna skupnost z globoko užaloščenostjo in nejevernostjo opazuje trenutne obsežne in zelo agresivne vojaške posege Rusije v Ukrajini ter je sprožila pobudo, v okviru katere se mlajšo generacijo poučuje o mitih in stvarnosti v zvezi z ukrajinsko zgodovino.

Zelo pomembno je razumeti vzroke in razloge za nedavno agresijo brez primere. Eden izmed je informacijska vojna, ki jo organizira Rusija in ki vključuje elemente propagande, dezinformacij in lažnih novic o Ukrajini.

Litovski sindikat zaposlenih v šolstvu in znanosti (LŠMPS) je organiziral kampanjo za boj proti informacijski vojni in podporo Ukrajini v litovskih šolah. 28. februarja smo povabili učitelje vseh predmetov in vodje izobraževalnih ustanov, da izvedejo uvodno učno uro v podporo Ukrajini in resnici o njeni zgodovini.

Audrius Jurgelevičius, namestnik predsednika LŠMPS in učitelj zgodovine, je imel odprto učno uro, ki je zajemala stoletje ukrajinske zgodovine in začetek državnosti. Prenašana je bila v živo po spletu in spremljale so jo lahko vse litovske šole.

Imela je tri cilje: pokazati, prvič, da so ljudje, ki živijo v Ukrajini, Ukrajinci ter da so neodvisen narod in ne Rusi; drugič, da so Ukrajinci gradili svojo zgodovino in lastno državo, ki jo zdaj upravljajo. Če so jo ustanovili sami, ne bi smeli biti hvaležni nikomur, da jo lahko imajo; in če nikomur ne dolgujejo obstoja svoje države, nima nihče pravice, da jim jo odvzame. Tretji namen učne ure je bil razkriti nekatere mite o zgodovini Ukrajine, ki se včasih spremenijo v laži.

Učna ura je že prevedena v ruščino, poljščino in angleščino, litovska diaspora in organizacija Education International pa sta jo delili na vseh celinah.

Pripravili smo nalepke in učence povabili, naj jih natisnejo in prikažejo med uro, da bi izrazili podporo Ukrajini. Prosili smo jih tudi, da posnamejo utrinke z učne ure in nam pošljejo slike. Te utrinke smo skupaj z izjavo o podpori in solidarnosti delili z ukrajinsko izobraževalno skupnostjo.

Zelo pomembno je, da ostanemo enotni. Ne smemo dopustiti, da se zgodovina spiše na novo.

Učna ura z angleškimi podnapisi je na voljo na: https://www.youtube.com/watch?v=G0lu8AM0o8c&t=17s 

Pripravil Emilis Ruželė, član EESO, Litva

Do začetka marca so Litovci darovali več kot 12 milijonov EUR. Moja organizacija Investors' Forum je
darovala 1000 EUR, naša članska podjetja pa so različnim organizacijam, ki pomagajo Ukrajini, darovala več kot 300.000 EUR.

Prostovoljska organizacija Stiprūs Kartu (Močnejši skupaj) pomaga iskati prevoz, nastanitve in drugo pomoč za begunce iz Ukrajine. Organizacija Investors' Forum je dala na voljo polovico svojih pisarniških prostorov v Vilni in je pripravljena v njih gostiti begunsko družino, sam pa sem za sprejem beguncev pripravil sobo v svojem stanovanju.

Poleg tega ljudje v Vilni vsak dan protestirajo pred ruskim veleposlaništvom.

Pripravil Fernando Manuel Maurício de Carvalho, član EESO

10. marca je na trgu Largo de Camões v Lizboni v nalivu potekal javni protest, na katerem so sodelujoči odkrito izražali svoje nasprotovanje vojni, sankcijam in tistim, ki kujejo dobiček s prodajo orožja ali izkoriščajo vojno kot izgovor za militarizacijo. Protesti so potekali tudi drugje po državi.

Protestniki v Lizboni so nosili modre ali bele zastave z narisanim golobom in besedo „mir“. „Ustavite vojno, dajte priložnost miru“ je bilo sporočilo, ki je bilo na dogodku najbolj poudarjeno in omenjeno v več govorih. Med govorci je bil tudi João Coelho iz Splošne zveze sindikatov portugalskih delavcev (CGTP-IN), ki je obsodil zagovornike vojne, ki se zbirajo v Evropi, da bi okrepili oborožitev, in tiste, ki si zdaj polnijo žepe s prodajo orožja.

Zveza sindikatov CGTP-IN je izrazila solidarnost z delavci in narodi, ki so žrtve vojne, zlasti s tistimi v Ukrajini. Ukrepi te zveze sindikatov so vedno izhajali iz načel zavzemanja za mir in obsojanja vojn, s poudarkom, da je treba vojno ustaviti in dati priložnost miru.

Pozivamo k dialogu, da se doseže mirna rešitev konflikta. Vojna ni rešitev in zaskrbljeni smo za delavce in druge prebivalce v Ukrajini in vseh državah, saj je ta skupina v vojni in uničenju prva in najbolj prizadeta.

Verjamemo, da se je treba pri zavzemanju za mir zoperstaviti militarizmu in oboroževalni tekmi ter se osredotočiti na mirno rešitev, ki vključuje sklenitev sporazumov ali vzpostavitev mehanizmov za dialog, temelječih na vzajemnem zaupanju, sodelovanju in varnosti evropskih držav in narodov. Zato je treba sedanje vojaško zaostrovanje nujno ustaviti.

Vojne ni mogoče ustaviti z uvajanjem sankcij, njihove posledice pa so škodljive za delavce in druge ljudi v prizadetih državah in drugod. Ti učinki so se pokazali pri sankcijah proti državam, kot je Irak, saj so povzročile poslabšanje življenjskih razmer in posledice v drugih državah. Zato je treba zdaj sprejeti ukrepe za odpravo teptanja pravic, ki ogroža življenjske razmere delavcev.

Zveza sindikatov CGTP-IN opozarja, da je treba zagotoviti polno podporo beguncem, obenem pa se boriti proti vsem oblikam rasizma in ksenofobije, ter poudarja, da je potrebna humanitarna pomoč za obravnavanje izzivov, s katerimi se spopadajo ljudje v Ukrajini in sosednjih državah.

Ponovno izražamo solidarnost z narodi, ki so žrtve vojn, zlasti s prebivalci in delavci v Ukrajini, pa tudi v Palestini, Zahodni Sahari, Jemnu, Somaliji, Siriji in Afganistanu. Hkrati poudarjamo, da je treba pot do miru graditi v skladu z mednarodnim pravom in v okviru OZN.

Prisluhnite članu EESO Ionuţu Sibianu, ki opisuje množično mobilizacijo romunske civilne družbe za pomoč ukrajinskim beguncem pri iskanju zatočišča pred vojno in nagovarja celotno evropsko civilno družbo, naj sprejme ukrajinske sosede: „To je sporočilo, ki bi ga morali posredovati zunanjemu svetu: Naša hiša naj bo njihova hiša. Tukaj smo, da poskrbimo za naše kolege iz Ukrajine in jim nudimo varnostno mrežo, moralno podporo in vse, kar potrebujejo.“

Nemška članica Antje Gerstein v videoposnetku opisuje zelo konkretno pomoč, ki jo nudi nemška civilna družba ukrajinskim beguncem.

„Ponosna sem na našo hitro mobilizacijo za podporo Ukrajini, njenim državljanom, podjetjem in civilni družbi s konkretnimi dejanji. Več nemških maloprodajnih in živilskih podjetij je Ukrajini dobavilo 4000 ton hrane. To je evropska solidarnost v praksi.“

Španski član EESO Salgado Manuel Garcia v videoposnetku poziva k „miru, solidarnosti in spoštovanju“. Napovedal je tudi zavezo svojega sindikata za pomoč Ukrajincem, ki jih je prizadela vojna.

„V imenu glavnega španskega sindikata Unión General de Trabajadores odločno obsojamo invazijo vojaških enot Vladimirja Putina v Ukrajini. To ni le napad na temeljne vrednote Evropske unije, temveč tudi napad na civiliste. Pozivamo k nujni solidarnosti in humanitarni pomoči.“

Pripravila Cinzia del Rio, članica EESO, Italija

Ruska invazija na Ukrajino bo spremenila geopolitične in gospodarske odnose v svetu, zagotovo pa med Rusijo in EU. Demokratična mednarodna skupnost in sindikati odločno in ostro obsojajo nezaslišano vojaško posredovanje, ki povzroča žrtve med civilisti in uničuje mesta ter civilne in gospodarske strukture države.

Izrazili smo polno podporo ukrajinskemu ljudstvu, organizirali demonstracije proti Putinu in njegovi neizzvani vojni ter podprli uvedbo strogih gospodarskih sankcij proti Rusiji z namenom izvajanja pritiska na režim. Po mesecu in pol se grozodejstva nadaljujejo, humanitarne koridorje je težko vzpostaviti, milijoni Ukrajincev so zapustili državo, da bi poiskali zatočišče v državah EU, še veliko več jih je razseljenih znotraj Ukrajine, pogajanja o premirju in mirovnem procesu pa so v zaostanku.  

Organizacije civilne družbe, sindikati in nevladne organizacije po vsej EU, zlasti v državah, ki mejijo na Ukrajino, so izkazali svojo brezpogojno solidarnost in beguncem zagotovili takojšnjo pomoč, zdravstveno oskrbo, zatočišče, hrano, oblačila in zdravila.  Direktiva o začasni zaščiti je bistvena pri zagotavljanju njihove zaščite in pravic v EU, saj jim pomaga pri spoprijemanju z izrednimi razmerami in čim večjem vključevanju v naše družbe. Poleg tega moramo upoštevati, da je 80 % beguncev žensk in otrok, ki so prvič žrtve vojne krutosti in nasilja in nosijo psihološke posledice, ki jih bodo za vedno zaznamovale. EU bo morala biti bolj pozorna, da zagotovi zaščito teh ranljivih skupin in tudi, da prepreči tveganje trgovine z ljudmi in spolno izkoriščanje.

Ruska invazija na Ukrajino je utrdila ukrajinsko nacionalno identiteto, njeno geopolitično usmerjenost k zahodnim demokracijam in pospešila začetek procesa pristopa k EU. EU in ZDA je ponovno povezala s trdnimi odnosi, okrepila NATO na ukrajinskih mejah in združila države EU, ki so se odzvale s soglasno obsodbo ruske invazije in brutalnosti vojne.  Vendar po prvem svežnju sankcij EU, ki so bile nedavno razširjene tudi na uvoz premoga, danes ni mogoče sprejeti skupne odločitve o prepovedi uvoza zlasti plina in nafte, saj bi to pomenilo, da bi morala Evropa hitro poiskati alternativne vire oskrbe, da njeno gospodarsko preživetje ne bi bilo odvisno od Rusije. Ampak še nismo pripravljeni in potrebujemo soglasje evropskih vlad, popolna blokada uvoza ruskih energentov pa bi imela močan vpliv na BDP nekaterih držav.

To bi pomenilo zaprtje podjetij in izgube delovnih mest po krizi zaradi pandemije. Seveda bo potreben čas za popoln embargo na plin in ogljikovodike, vendar je pot zastavljena, prejšnji gospodarski odnosi z Rusijo pa so odpravljeni za vedno. V zvezi s tem ima EU odgovornost rešiti, kar je ostalo od ukrajinskega gospodarstva, da se izogne dolgotrajni katastrofi v prihodnjih letih, in začeti konkreten dialog z Ukrajino glede procesa pristopa, ne da bi to škodovalo trenutnemu procesu pristopa Zahodnega Balkana.

EU mora določiti izravnalne ukrepe za odpravljanje negativnih ekonomskih in socialnih vplivov konflikta in z njim povezanih sankcij proti našim državam. Ne smemo prezreti, da bodo sankcije proti Rusiji vplivale na cilje trajnostnega razvoja EU, o katerih smo se dogovorili skupaj z naložbami iz svežnja Next Generation EU. Vendar moramo ohraniti zaveze zelenega in digitalnega prehoda in okrepiti socialno razsežnost v Evropi.

Vojna ima tudi resne posledice za globalno in evropsko preskrbo s hrano. Zaradi naraščajočih cen bo to še poslabšalo že tako težke razmere za evropske kmete in potrošnike. Osredotočiti se moramo na ukrepe za zagotavljanje prehranske varnosti v EU, tako kratkoročno po invaziji kot dolgoročno. Medtem ne smemo prezreti močnega vpliva vojne na preskrbo s hrano tudi v državah, ki niso članice EU. Preprečiti je treba novo socialno in gospodarsko krizo, ustaviti špekulante s cenami hrane in nafte ter razmisliti o ukrepih za obdavčitev njihovih dodatnih dobičkov.  

Prednostna naloga pa je ustaviti vojno in najti način za uspešna pogajanja in mirovni proces. EU bi morala postati dejanski vodilni geopolitični akter, saj je ogrožena njena prihodnost. Kitajska in Turčija imata v teh pogajanjih politične in gospodarske prednosti, vendar nista zagovornici demokracije in spoštovanja temeljnih človekovih pravic. To je prelomnica v zgodbi EU, ki ima politične, gospodarske in strateške posledice za ves svet. EU mora prevzeti dodatno odgovornost in se približati močnejšemu političnemu vključevanju. Brez skupne zunanje politike ter močnejšega in bolj povezanega političnega združevanja ne moremo imeti skupnega obrambnega sistema. Vsak korak proti povezani obrambi mora imeti jasen demokratični nadzor nad takšnim sistemom.

Zaradi nevarnosti vojne znotraj Evrope bi si vlade EU morale prizadevati za jasen proces političnega povezovanja v okviru Konference o prihodnosti Evrope.
EU mora braniti in ščititi svoje vrednote in je odgovorna za ohranjanje miru v Evropi, ki smo ga zagotavljali v preteklih sedemdesetih letih.

Pripravil Andris Gobiņš, član EESO, Latvija

Vsak od nas lahko prispeva k hitreje doseženi in trajnejši svobodi. Podajam nekaj zamisli, kako je mogoče to narediti, na podlagi svojih izkušenj odraščanja v begunski družini v izgnanstvu in sedanjega dela v Latviji.

1. Razumeti moramo, kateri so naši cilji, in ravnati v skladu z njimi.

Jasno je: čim prej bo Ukrajina povsem osvobojena izpod ruske okupacije in terorja, tem manj bo umorov, posilstev, mučenja, trpljenja in škode. Manj bo tudi negativnih učinkov na preostalo Evropo.
Narediti moramo vse, kar je treba (da, „vse, kar je treba“), da bi Ukrajini pomagali zmagati v tej vojni proti terorju in rešili prihodnost EU in Evrope. Da, kot civilna družba lahko prispevamo k temu s pritiskom na nosilce odločanja in razpravami o tem ter z boljšimi ukrepi in tesnejšo povezanostjo z organizacijami civilne družbe.

2. Civilna družba lahko od vlad med drugim zahteva:
– ukrepanje politikov (tudi tistih, ki so člani ali podporniki vaše organizacije). Dostaviti je treba vse potrebno orožje in v polni meri izvrševati stroge sankcije. Pri tem ne smemo popuščati. To moramo narediti;
– sprejeje odločnih ukrepov za omejitev širjenja lažnih novic in manipulacij ter boj proti njim. Potrebni so odločnejši ukrepi EU;
– pripravo mehanizma za mir, okrevanje in odpornost za Ukrajino in države članice ob vzhodni meji EU, da bo ta regija postala najstabilnejša in najuspešnejša na svetu.

3. Ukrepi v okviru civilne družbe in zanjo lahko vključujejo:
– bojkot vseh proizvodov, uvoženih iz Rusije, vključno z energijo, in podjetij, ki še naprej sodelujejo z Rusijo ali poslujejo na njenem ozemlju, ter kupovanje ukrajinskih proizvodov. Na tem področju moramo storiti več;
– pridružitev neformalni mreži sindikatov, ki zavračajo natovarjanje in raztovarjanje ruskih ladij ipd., ter organizacijam civilne družbe, ki sodelujejo z Ukrajino ali pomagajo ukrajinskim beguncem. Ukrepajmo na vseh teh področjih!
– vključitev tem o Ukrajini in predstavnikov ukrajinskih organizacij v srečanja v vaših organizacijah in mrežah, kot smo jih mi v vse seje strokovnih skupin EESO in na plenarno zasedanje. Nadaljujmo s to dobro prakso.

Sklepi: Rusija kot agresor ne sme imeti niti najmanjših dobičkov ali koristi. EU bo največ pridobila, če Ukrajina postane njena članica.

Kot smo zelo jasno zapisali v svoji resoluciji, EESO „meni, da je za EU in mednarodno skupnost izjemno pomembno, da se z vojaškimi sredstvi ne spreminjajo meje in da napadalec nima nobenih koristi. Spoštovati je treba pravno državo, ne pa pravice najmočnejših; v celoti je treba izplačati odškodnino Ukrajini.“ Vse drugo bi povzročilo veliko škodo za EU in svetovni mir ter bi bilo povezano z nepredstavljivo visoko ceno, tako s človeškega kot s finančnega vidika.

Menim, da mora Ukrajina postati polnopravna članica EU in bo zelo kmalu to tudi postala. EU bo z Ukrajino postala močnejša in tudi boljša. Nobenega dvoma ni, da je motiviranost za dokončanje reform, ki so še potrebne v Ukrajini, dovolj velika in da bo to zelo pozitivno vplivalo na vrednote in s tem povezane politike v EU.

Naj omenim še, da so organizacije civilne družbe v Latviji podale pobudo, da se 9. maja, na dan Evrope, zasadijo sončnice za #solidarnostzUkrajino in #UkrajinovEU. Pri tem bodo sodelovale ključne institucije EU in drugi, zato ste vabljeni, da se pridružite.